NuDanza – Fotografov pogled

Sedaj, ko gledam fotografije, ki smo jih naredili za plesni projekt NuDanza, se mi utrne misel: »vsakič, kot da bilo bi prvič«.

Umetniku je težko ocenjevati svoje lastno delo. Slednje je morda najbolje prepustiti drugim. A po drugi strani je prav umetnik tisti, ki je največkrat svoj največji kritik. V tem kontekstu lahko rečem, da je umetniku morda celo najtežje gledati svoje lastno delo. Najpogosteje se ti lastno delo ne dopade, spet drugič si do njega brezbrižen…a dogodi se tudi, da te tvoje lastno delo preseneti. Gledaš to, kar si ustvaril in preseneti te »vsakič, kot da bilo bi prvič«. Redkost je to. Redko se dogodi, da ti je lastno delo z vsakim pogledom vse bolj in bolj všeč.

…Telo…Tišina…Gibanje…Tenzija…Perfekcija…

Meseci idejnih priprav. Polno zapletov okoli izbire pravega prostora, ki bi bil primeren za fotografiranje. Prostori govorijo. Nekateri so žalostni, nekateri…pri nekaterih ni prav ničesar, kot da so živi mrtveci. A ti veš, da je govora o nečem posebnem in tako iščeš in iščeš. Iščeš povsod. Veste, iščeš tisto, da odpreš vrata in prostor enostavno zapoje, »on« razume. Nasmeji se ti in v tistem trenutku ti in »on« vesta, da je to, to.

Po dolgem iskanju je prišla. Tam, kjer je nihče nebi pričakoval. Sredi male vasi je stala. Naša dvorana. Takoj smo vedeli. »Ona« je pela.

…Srce bije, prsi se vzdigujejo in spuščajo…tudi če jih prekriva svila, jih ti občutiš…

Od trenutka, ko smo našli dvorano, je vse steklo. Od takrat naprej, mislim, da smo vsi pričeli narahlo padati v nekakšno ekstazo. Fantastične stvari so nam pričele prihajati nasproti. Obleke, kreacije…davno pozabljene a v tem plesu zopet oživljene. V popolnosti so se zlile z Emino, z našimi idejami.

…Dan pred pričetkom. Nervoza, nemir, razburjenje…

Za kaj živi umetnik? Kaj je njegov motiv? Kaj so njegove želje?

Toliko predstav, kako bo izgledal njegov idealni projekt. Ironično, to se nikoli ne zgodi…ničesar od teh predstav, ničesar. A potem, nekdaj, nekje….nekaj povsem nepričakovanega…neopisljivega…

…Moment…Fragmenti…Vrtinec…

Kadri so se odvijali sami od sebe. Imel sem idejo kako nekaj narediti. Toda to, to je bilo izven načrta. Na momente smo ostali brez besed, zgolj gledajoč kaj se dogaja. Ne vem, kdaj se je pravzaprav zgodilo. Nastala je tišina, katero bi lahko razali z nožem. Emina je pogledala proti nam…in potem se je pričelo… Pričela je plesati. Plesati, kot ta dan še nikoli.

Glasba je rezala srca, telo ji je drhtelo. Popolnost telesa, giba in glasbe. V tem trenutku so bili eno.

Njeno gibanje je bilo na momente hitro. Svetloba se je ujela v napete mišice. Kontrast…iz svetlobe v temo, iz teme v svetlobo…

Umirjanje gibanja. Kot da jo je ovila nežna megla, ki zahteva lepoto senzibilnosti. Zahteva nežen gib in…ljubezen…

V tem plesu je dala vse…

…Fragmenti…

Ne vem kako sem lahko fotografiral. Komaj da sem pritiskal na sprožilec fotoaparata. Komaj da sem gledal skozi objektiv, saj so solze tekle po celem fotoaparatu. Ko se je ples zaključil, sem pogledal Adriana, ki je sedel blizu mene, pogledal sem Marino, mislim da smo vsi jokali. A Emina, povsem zadihana, gledajoč proti nam, z vprašujočimi očmi… »je bilo dobro«…?

Odgovor na to vprašanje prepuščam vam, dragi bralci in gledalci.

Na tem mestu bi se zahvalil tebi, draga Emina, za tvojo popolno predanost projektu, odprtost za vse predlagane ideje, neverjetno motivacijo in ogromno ljubezen do plesa, ki se me dotakne vsakič, ko te vidim plesati. Zahvalil bi se tudi tebi dragi Adrian, za vso pomoč na snemanju in za nepozabne trenutke z puhalom za listje, kateri me še danes nasmejijo. In tudi za tvojo veliko ljubezen in toplino, katero človek občuti ob tebi in ob kateri je bilo ta projekt lažje narediti. In na koncu, tebi draga Marina, za podporo katero si človek lahko samo poželi. Od fantastičnega make-up(a), katerega si naredila Emini, do vseh tistih tisočerih malih stvari, katere napraviš na setu, brez da bi te kdorkoli prosil za njih, a brez katerih projekta nikakor nebi mogli napraviti.

Hvala tudi vam dragi plesalci NuDanze, kateri ste bili naš velik navdih.

Z ljubeznijo,
Sašo Kos